I) Allegretto con distacco aristocratico (2,40 MB)

II) Largo nostalgico (2 MB)

III) Rondotango con swing (2,50 MB)

 

.:: Pop sonatina ::.

Tisk: Les Productions d'Oz, Québec (Canada) - 1999

Solo kitara

I) Allegretto con distacco aristocratico (Allegretto z gosposko hladnostjo)
II) Largo nostalgico (Nostalgični largo)
III) Rondotango con swing (Rondotango s swingom)

SONATINA POP je prvi poskus vključitve ritmičnih in melodičnih elementov "POP" v zasnovo komponiranja in v prakso izvajanja glasbe, ki jo ponavadi definiramo kot KLASIČNO. Iz dela so jasno razvidni učinki glasbenega iskanja avtorja:

• na površje pripljuje težnja (v nasprotju z ustaljeno prakso) k razbremenitvi harmoničnih struktur in odklanjanju velikih harmoničnih premikov z namenom poenostavitve poslušanja glasbe predvsem za tiste, ki glasbe same ne ustvarjajo. Cilj je poskušati sestaviti nekaj, kar lahko poslušajo prav vsi.
• iz tega zornega kota se prikažejo prvi znaki ideje o "prepoznavanju": poleg harmonične poenostavitve (s posebno ljubeznijo do melodije in komorne uporabe štrumenta) in z namenom, da bi se čimbolj približal čim širši publiki, avtor vključi citate glasbe, ki jo danes smatramo ljudsko: pop-rock glasba, zvočne sledi filmov, etnična glasba,...
• očitna je tretja značilnost: ironija. Pintova glasba predstavlja stalno željo šaljenja z glasbo in, hkrati (v nasprotju s prevelikim delom današnje glasbe), avtor se ne jemlje preveč resno ne kot skladatelj ne kot izvajalec

Allegretto con distacco aristocratico. Prvi stavek je allegretto v obliki sonate (po strukturi spominja na prvi tempo "Sonatine" za kitaro F. Morena Torrobe), ki odklanja resnobnost in blebetavost nekaterih skladb za kitaro in sili izvajatelja, da se ironično predstavi poslušalcu (kot v zaključku v slogu Country Music).

Largo nostalgico. Drugi stavek je kot tih in umirjen dih, ki ne pozabi na harmonijo glasbe Ennia Morricona in z ironičnimi takti pripravi poslušalca na veliki zaključek.

Rondotango con swing. Tretji stavek je sestavljen v obliki rondoja (A B A C A) in je trenutek, ko se najasneje pokaže POP izkušnja skladatelja. Precejšen pomen ima figura izvajalca, ki mora komunicirati s publiko tudi z gibi (kot je navedeno v partituri), da približa čimbolj publiko izvajalcu samemu. Ritmi in arije so jasnega pop in jazz izvora in so obogateni z dokaj številnimi "učenimi" navedki (eden nad vsemi, "REAGGE" v drugem odstavku C) ter s posebno uporabo efektov kitare.

PINTO, Gianluca - SONATINA POP

This is another very nice solo guitar edition by the Quebec-Canada publisher. Sonatina Pop is a cyclic work consisting of three separate movements: First-Allegretto con distacco aristocratico, Second-Largo nostalgico, and the Third-Rondo tango con swing. The first two movements are in A-major and the last one is in A-minor. Each starts with a nice and very original theme. The first one in Allegro moderato tempo opens with two bars of an "ironica eleganza" theme, which is then incorporated into three divided sections: Ironico, Piu' lento, and Tempo primo. The second movement starts with Ad libitum-nine bars of a nostalgic melody in a high register, varied later in a Ritmico part filled with characteristic triplets and syncopations, and with a strong influence from bossa nova. The third movement probably has the strongest elements of jazz. The fast opening with a repeatablerondo conception, turns in a characteristic "all tango" part. The music is of a complex structure but very clear. We find an abundance of harmonics, ornaments and various percussive effects, all explained in the technical comments included. This nice piece from d'Oz (Alberto Vingiano's collection) can be highly recommended.
(Uros Dojcinovic Belgrade, Soundboard Fall 2000)

PINTO, Gianluca - SONATINA POP

A part au troisième mouvement (Rondotango con swing) où une influence typiquement «pop» est reconnaissable dans la marche harmonique et le placement des accents, cette pièce reste résolument classique : le premier mouvement est un Allegretto de Sonatina (de forme sonate), et le néo-classicisme des thèmes se retrouve dans le deuxième mouvement Largo nostalgico. Malgré cela, l'appellation se justifie par des effets de main droite et une facilité d'harmonie qui permet un déroulement léger - mais loin d'être simpliste. Une mélodie est ainsi constamment présente sous des genres rythmiques d'accompagnements très diversifiés et engageants. Fraîche et réussie, c'est une pièce intéressante à voir à partir d'un niveau confirmé.
(Gabriel Lénard, Les Cahiers de la Guitare, 2 eme trimestre 2001)